kino in tv
April 19, 2024

Predikat, ki si ga je vredno ogledati: prevladuje "hudičev pečenka"

Mala Hildegard (Nina Siebertz) je spet pojedla nekaj

Mala Hildegard je nekako drugačna: Pogovarja se s staro torbico in si želi "črne lutke", ki jo imenuje "Fritzchen" - zaradi svojih posebnosti redno pretepa od nemočnih staršev. Medtem ko drugi spijo, Hilde skrivaj moli za "Fritzchen ve", in skoraj tako kot bi molila za boljše prileganje družini.

"Teufelsbraten", filmska različica hitovega romana Ulla Hahn "Skrita beseda", opisuje osvoboditev domišljijske in radovedne punce iz ozkosti nadkatoliške delavske družine. Roman, ki skoraj avtobiografsko opisuje boj revnejšega avtorja za izobraževanje, je nenavadno sodoben, čeprav igra v Porenju petdesetih let. Poudarek je na protagonistki Hildegard Palm, deklici, ki je v provinci Mief v vasi nekje zelo izgubljena nekje med Kölnom in Dusseldorfom. S Hildegardom spremljamo od otroštva do Backfischalterja.

Nepoznano je rensko narečje, v katerem govorijo vsi znaki. Toda najkasneje od filmov Marcusa Rosenmüllerja na bavarskem narečju se zdi, da je to trend, da se vse več nemških filmov spremeni v narečje. Po nekaj minutah ste se navadili na kelnsko narečje.

Praznovrežna babica (čudovito gnusno: Barbara Nüsse) v Hildegardu vidi "Düvelsbrode" - hudičev pečenko - in nenehno moli "Heiljen mati Jottes", ko je otrok znova naredil nekaj. Rene o Adenauerju in grdi komuniste. Odnos, ki ga ima Hilde s svojim dedkom (Peter Franke), ki se zdi, da je njen zaveznik in je edini, ki ima enak nesporazum kot njegova vnukinja, se dotika.

Starejši Hildegard postane manj se zdi, da se prilega v preprost svet svoje družine. Ta proces je opisan kot zelo boleče: ali recitira molitev molitve kot edino v nemščini ali prodira, da bi jedla z nožem in vilicami - za njih je vedno verbalno ali fizično pretepena. Nekoč je oče (izrazito zagrenjen: Ulrich Noethen) kričal v njenem obrazu: "Naredi, kar hočeš, ostani wat de-dan otrok prostitutke!" Babica je ogorčeno odgovorila: "Nisem prostitutka, jaz sem katolik!" - Takšni stavki sedijo in v filmu je veliko.

Ulla Hahn se je že srečala z ljudmi v njenem romanu "čeljusti na ustih" in se natančno srečala z glasom Renjskih ljudi. V njem film nikakor ni podrejen.

Hildegard (Anna Fischer) je odločena: res želi iti v srednjo šolo

Izvajalci so odlično izbrani do podpornih vlog in imajo za posledico skladen ansambel. Kratka predstavitev Haralda Schmidta kot zastopnika za lepljivo perilo ostaja oprostljiva izjema. Ulrich Noethen posnema nemočnega in na koncu srčno razbitega očeta z intenzivno intenzivnostjo. Tudi mati, ki jo je igrala Margarita Broich, je prepričljiva: preprosta čistilka, ki je z osuplostjo opazovala razvoj svoje hčerke.

Čeprav vedno boli, da bi se poslovili od Hildegardove igralke (skupaj jih je trije), pa hitro naslednik pripelje gledalca nazaj v zgodbo. Še posebej je v spomin spoznala igro Anne Fischer, ki v poznejših letih prikazuje Hildegard. Z duševnimi pogledi s temnimi očmi in njenim neurejenim načinom z nevihto premaga srce gledalca.

Hildegard se imenuje Hilla, vznemirja Schillerja in njenega učitelja. Njeni prijatelji so vsi iz "boljših" ozadij: otroci industrijalcev, za katere oče dela. Ta kontrast postane vizualen, ko prijatelji v elegantni Corvette hitijo mimo svojega očeta na razbito kolo.

Ko je srednja šola končana, je Hilla poslana na delo v tovarno. Tam jo je naročila sekretarka ga. Wachtel (Corinna Harfouch) in nestrpno prisluhnila njenemu ljubezenskemu življenju. Označeni verbalni dvoboji med pametno Hilo in gverilsko verigo so čisti užitek in velika predstava. Pot do dolge srednje šole pa je za Hillo, vendar še vedno daleč in boleča.

Severno-nemški režiser Hermine Huntgeburth je z občutkom in očesom za podrobnosti uprizoril roman Ulle Hahn. Gledalec je popolnoma potopljen v Hildegardovem svetu. To včasih boli, na primer, ko se pokaže globok prepad med nemočno ljubezen do staršev in obupanimi ambicijami hčere.Toda v večini primerov je lepa, ker je v slikah sepije obarvana čarobnost otroštva.

"Devil's Roast" je dobro gledana okoljska študija - film, ki avtentično prenaša nemško povojno ozračje in pripoveduje zgodbo o razvoju močne osebnosti. Naše priporočilo: Bodite prepričani, da si oglejte!