"Je sramota biti iz Amstettena zdaj?"
Iz Amstettna je poročal ChroniquesDuVasteMonde, glavni reporter Meike Dinklage
Luči za žrtve: Več kot 200 ljudi v Amstettenu se je včeraj sestalo na spominski slovesnosti
Zjutraj gori sveče na glavnem trgu Amstetten. Več kot 200 ljudi se je tam srečalo v torek zvečer in osvetlilo luči in luči, skupaj so stali v dežju, tiho in premišljeno, in poskušali biti jasni, kaj to pomeni od zdaj naprej: biti Amstettener. "Od brez besed do zaupanja," pravi 35-letna Alexandra Eisenstöck, "je bil to naš moto, želeli smo, da se začne." Njena prijateljica Ursula Kloimüller, stara 45 let, pravi: "Pred nekaj dnevi bi si rekel: takšnih stvari se nam ne more zgoditi."
To se je zgodilo. Primer Fritzl, drama incesta v kleti Ybbsstraße 40, Amstetten. Dve ženski sta ustanovili pobudo Lichtermeer, v torek zjutraj ob 7.30 uri pa sta zamislili idejo. "Naše devetletne hčere smo pripeljali v šolo, ki jo je zaprla policija, da bi zaščitili študente, in vzdušje je bilo tako depresivno, da smo se odločili, da moramo zaradi naših otrok nekaj storiti."
Alexandra Eisenstöck in Ursula Kloimüller: "Želeli smo postaviti znak za družino"
Obe materi sta zasebno organizirali spominsko slovesnost in kolikor je mogoče, v nekaj urah. "Tudi zaradi mladih, ki vse dobijo v celoti", pravi Ursula Kloimüller, "imajo težave, da se pojavijo kot Amstettener." Njena štirinajstletna hčerka ji je povedala: »Že zdaj bi bila sramota biti Amstetten.
"Že sama odločitev, da se nekaj stori, javno o njej, je bila osvoboditev," pravi Alexandra Eisenstöck. "Eden si je drznil v majhnih korakih razmišljati, kaj tragedija pomeni za vsakega izmed nas, zdaj pa moramo biti tam drug za drugega in ne manj."
Množica na glavnem trgu
Ko se je večerna flota OB-ja, ki se sicer parkira pred Fritzlsovo hišo, pomaknila proti glavnemu trgu, "smo se že počutili nelagodno," pravi Alexandra Eisenstöck: "Kaj pa, če ne pride Amstettener?" Potem pa je prišlo na stotine, z lučmi in svetilkami, avto šola podarila vžigalnike, sveče za pohištvo. In potem je bilo kot skupna olajšava. "Vsi smo del tega kraja in zdaj imamo vsi opraviti z zgodovino," pravi Alexandra Eisenstöck.
"Želeli smo tudi postaviti znak za družino", doda Ursula Kloimüller: "Želeli smo pokazati, da se vam je to zgodilo, vendar nas tudi boli."
V sredo zjutraj so se otroci vrnili v šolo brez policijske zaščite.
